Svojega Jurčka se je bil še navsezadnje spomnil. Na vso moč je deževalo, ko so ga pokopavali, vendar se je vila dolga vrsta ljudi proti pokopališču, zakaj znan je bil mož povsod, sovražili ga pa niso.
Primož je bil s svojo družino med pogrebci, in pred njim je na glas molila stara Urša, Premčeva gostja, in vmes vzdihovala: »Oh, ti ubogi Premec, kakšno smrt si storil, oh, ti reva stara!«