Rožančeva nesreča pa je deloma tudi njega zadela; zakaj vse tiste samice, ki so se prej držale Rožančeve hiše, so prišle zdaj v njegovo hišo kakor poljske miši, privabljene od nove gospodinje Urše. Premec se ni dosti menil za to skupščino, ker je bil malo doma, tembolj so se pa menile ženice zanj. Sklenile so storiti dobro delo in spreobrniti dedca, da ne bi več preklinjal in razgrajal. Kadar je bil torej Premec doma, je začela Urša praviti zgodbe raznoterih svetnikov in popisovati trpljenje duš v vicah, in tako lepo je znala pripovedovati, da je Premcu seglo do srca.