Zapuščen je ležal v svoji bajti, in nihče ga ni obiskal, nihče se ni zmenil zanj; le Premec se ga je še spomnil in je prišel k njemu; in Premec mu je tudi pripeljal Jurija. Rožanec se je vzravnal pokonci in obe roke podal mlademu Pečarju. Še enkrat se mu je zasvetilo oko, potem pa so ga zalile solze. »Juri, odpusti,« je jecljal, in Juri je bil tako ganjen, da je komaj govoril.