Krog Pečarjeve hiše je že skakal mali Jurček in se igral s konjiči, piščalkami in vozovi, katere mu je delal stric Miha; malo potolčen je bil po obrazu, ker mu je tolikokrat sveta zmanjkalo; govoril je že pomalem, in babica mu je bila privezala višnjev trak na desno roko, da je vedel s katero križ delati. Kakor bi bil sanjal, se je zdelo Juriju vse prejšnje življenje, in kdor bi ga bil videl, kako gospodari, bi bil dejal, da je iz mladega rasel na Strmi peči, kjer se mu je tako priljubila nova domačija, da je vselej nerad šel od doma. Prišla je bila zopet jesen.