Čez par tednov je pripeljal Primožev France svojega svaka Jurija domov. Kakor izgubljenega sina, ki se je zopet našel, ga je sprejel oče, mati ga je držala za eno roko in s solznimi očmi zrla v solzne oči, sestra pa mu je božala drugo ranjeno roko. Prihajali so vrstniki Jurijevi, ki so hoteli kaj izvedeti o vojni, in dekleta so hodila mimo hiše, da bi videle, kakšen da je, če je še tako brhek.