»Domov ne bova nosila,« je dejal oče, ki se je ujel v mislih s sinom. Hitro sta prešla brinovec in slivovka iz steklenic popotnikoma v noge, ki so se začele opletati in hoditi vsaka svojo pot, in ko se je bilo stemnilo, po hišah se zasvetile lučke in po nebu se razgrnila rimska cesta, sta že oba Premca sladko spala pod Bog ve čigavim kozolcem, vsak na svojo stran obrnjena kakor dva snopa, ki sta popadala s slabo naloženega voza. Zaman ju je hrepeneče čakala Primoževa mati, zaman je hodil mladi Primož še pozno v noč gledat po cesti, kdaj se prikažeta, zaman je koprnela Rozalka po kapljici veselega upanja.