Oh, Jurček, kdo bi bil mislil, da bodo za tebe cefrale naše babe prte in rjuhe vso pomlad! Iz Doline je šla vsak teden cela košara cefranja v Ljubljano, in moja sestrična Urša, Bog ji dal srečno zadnjo uro! je tudi razcefrala pol moje rjuhe, češ, za uboge ranjence.« »Oh, oče,« se je nasmehnil Juri, »to cefranje je prava hudičeva iznajdba.