Tiho so korakali naši znanci po gozdu; govoriti se ni ljubilo nobenemu. Miha je semtertja potipal svojo občutljivo tovarišico, ki je zavpila, kamorkoli je pritisnil; Rožanec je gledal po goščavi, Juri pa je premišljeval svoje stanje. Veselila ga je prostost v domačem kraju, a veselje mu je grenila zavest, da ne more med ljudi, da se mora skrivati in bati vsakega sovražnika; zdelo se mu je, kakor bi bil zmerom še vklenjen.