Tiho so sedeli zvečer po pogrebu Pečarjevi in Šime novi skupaj pred hišo in premišljevali, kako hitro se menjavajo in spreminjajo človeške razmere. Čim slabotnejši je bil Štefan, tem raje sta ga imela starša, in najljubši zet bi bil Pečarki, ker je bil poslušen in dobrega srca in imel za seboj odkrito preteklost, ne pa čudnih, skrivnostnih dogodkov, ki niso kar nič ugajali preprosti ženi. Deklici pa sta se držali objeti s solznimi očmi.