Kakor motovilo so mahale Štefanove noge v zraku, a rešiti se ni mogel, in, o nesreča pri tej priči vstopi Rozalka in zažene glasen smeh. Jurija pa je zaskelela rana, ko se je moral nasmehniti, in ukazal je Mihu, naj izpusti Štefana. »Vidiš, Rozalka,« se je začel zdaj Štefan sam smejati, »takole se nosiva po hiši.