»Štefan, te hruške ne streseš, je prestara,« pravi Miha, iztegne široko pest, prime Štefana za pas in ga vzdigne kvišku. Kakor motovilo so mahale Štefanove noge v zraku, a rešiti se ni mogel, in, o nesreča pri tej priči vstopi Rozalka in zažene glasen smeh. Jurija pa je zaskelela rana, ko se je moral nasmehniti, in ukazal je Mihu, naj izpusti Štefana.