Popolnoma je bila pozabila Jurija ‒ vsaj njej se je tako zdelo ‒ dokler je vse njeno srce navdajala le žalost za dobrim očetom in dokler je še živo čutila razžalitev, ki jo je bil prizadel mladenič. Kakor se je pa vračal mir v dušo, se je budil hkrati spomin osrečujočih razmer prejšnjega časa, in začela je premišljevati, če ni Juri morebiti imel posebnih razlogov za tako ravnanje. Sama trma ga je, ji je rekel ponos; če bi bil imel vzrok, bi ga bil povedal; a svojeglavost mu je ubranila, da ni ubogal.