Zavračala ga je mati, naj ne govori tako prešerno in ne izziva božje jeze. Juri pa je molčal, ker so ga bile pretresle besede šentflorjanskega preroka, a ko mu je domov grede Rozalka skrivaj stisnila roko, je hitro pozabil vso strahoto in se zopet vdal najljubšim svojim mislim, in noben oblak ni več temnil, nobena repatica več plašila njegove sreče. Tudi Štefan ni več priganjal k ženitvi, trdno prepričan, da ima Rozalka srce le zanj; vidno pa je hiral, tako da je Matija večkrat zmajeval z glavo in dejal svoji ženi: »Štefana bo vzela zima, le zapomni si!«