Samo Anica je tiha ostala v glasnem veselju, in če so jo vprašali, zakaj je žalostna, se je silila v smeh, v grenki smeh izgubljenega upa. Postrežno naključje pa je po desetkrat na dan pripeljalo Rozalko in Jurija skupaj; povsod sta se srečavala. In koliko sta si imela povedati!