Ko se pa drugi dan spogledata z Rozalko, pobesi ona oči vsa rdeča in se nasmehne. Juri je bil srečen; mislil ni ne na preteklost, ne na prihodnost, ne na Anico, ne na koga drugega razen Rozalke in skrival je svojo srečo kakor skopuh svoj zaklad. Le Rozalki je govoril o njej, ker je rada poslušala in ni pravila nikomur.