V njegovi druščini je bil rad, njemu je tožil svoje težave, njega je spraševal, kaj Rozalka o njem govori in kaj drugi, kaj bi ukrenil, da bi Rozalki ugajalo, in če je res tako bolan videti. In Juri, čigar odločno govorjenje in moško vedenje je Štefan vedno občudoval, ga je znal najbolj potolažiti in mu zopet navdahniti novega poguma. Kako možato pa je tudi govoril Juri! »Štefan!« mu je dejal, »nikar si ne greni življenja!