Ker sta ga radi imeli obe družini, je skušal vedno obema ustrezati; a da bi se za katero deklico posebno brigal, se mu je zdelo brezumno. Saj je vedel, da je le za nekaj časa varen, da bo le tako živel v miru, dokler ga ljudje ne spoznajo in ne zapode, in buditi prazno upanje Rozalki in Anici, se mu je videlo tem pregrešneje, ker je bil njiju staršem hvale dolžan. Tako ni bilo pravega veselja na ta najlepši praznik, skoraj nihče pa ni vedel pravega vzroka.