Če bi šlo pa zares, bi drugače piskal,« ga zavrne Ožbe in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po Koroškem, kako se je zopet povrnil domov in služil za hlapca rajnemu šentandrejskemu župniku. »Še to vam moram povedati,« pravi, »kako sem tam odvadil psa meso jemati z vilic. Imeli so gospod,« pravi, »Bog jim daj večni mir in pokoj! ‒ psa, majhno žival kakor podlasica, a premeteno in zvito, da nič takega.