Nič mu ne branim, ampak svetovati pa ni nikomur. ‒ Smejati se moram, kadar se spomnim, kako sem bil onega Florijana, ki je tudi tak kakor žrd, lepo na tla položil. S tistimi dolgimi rokami je začel mahati, kakor bi orehe klatil; jaz pa se mu zakadim pod noge, in precej je ležal.«