Zelo je razveselil Juri vse domače, ko je prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Od takrat pa Juri ni bil več tako brezskrben kakor poprej, ostal mu je strah, da bi ga enkrat vendar utegnili dobiti, in ni se upal več prenočiti ne doma, ne pri Premcu. Čez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam; tak čuvaj mu je bil Miha, ki je zvesto pazil na vsako nevarnost; a kadar se je zmračilo, je zapustil Juri druščino in poiskal kakšno samotno ležišče.