Hvala Bogu! vzdihne, vendar pridem do ljudi, in poskusi pot naravnost proti luči; a kmalu se prepriča, da je tod svet zaprt: skoraj navpik se dviga skala mnogo sežnjev visoko, in nikjer ni nobe ne steze. Tu ne pomaga nobeno premišljevanje; obiti se mora strmina; Juri se upira in upira na vso moč in prileze slednjič na vrh. Kar nič ni vedel, kje je; razgled mu je vzela temna noč, in ne more se spomniti, da bi bil že kdaj videl ta kraj in to hišo.