Vsaj dvakrat dnevno jo je poklical po telefonu in ji avtomatskemu streljanju podobno ropotanje pnevmatičnega kladiva, ki je vse dneve delalo hrup, panično razložil kot pravkar začeto hudo bitko in se hitro poslovil z besedami, da mora v boj za domovino. Na začetku mu je še verjela in bila v skrbeh, potem pa se je navadila in jemala vse skupaj kot črni humor zdolgočasenega moža... Po treh tednih lagodnega življenja, ko so jih spustili domov, se pravzaprav nihče več ni spomnil napetosti, pa tudi Rac sam je že začel dvomiti, ali je bilo zares tako napeto, kot mu je ostalo v spominu.