Vardžo je bil miren fant, neopazen, Čohovo pravcato nasprotje; morda sta bila prav zato tako dobra prijatelja. In nekako žal mu je bilo, da so prijatelja poslali v Beograd, kjer ne bo mogel vzdrževati stikov s številnimi oboževalkami, njega, nepomembnega, ki punce pravzaprav še sploh imel ni, pa so poslali v Vipavo, kjer bi ga lahko, če bi ga seveda imel kdo, vsakodnevno obiskovali ob vrnitvah iz nakupov v Italiji. Bil je ravno september, devetdesetega leta, ko se Slovenci v Trstu in Gorici oblačijo za zimo...