Sedeli so na golem betonu, vendar nikomur niti na misel ni prišlo, da bi se kaj pritoževal, kajti režim v zaporu je bil nenavadno strog. Če si hotel na stranišče, si moral potrkati na vrata, stražar pa je, preden jih je odprl, očitno pod vplivom srbske propagande, najprej napolnil puško, potem pa sta seročega ves čas nadzorovala dva budna stražarja, ki ju niti smrad ni prisilil, da bi ga izpustila spred oči. Stražarji so bili rezervisti, ti pa niso poznali šale.