Podnevi se je naspal, proti večeru pa je s prijatelji dobil izhod v mesto; odločili so se, da obiščejo diskoteko, Čoh pa se je sam pri sebi odločil, da se v vojašnico ne vrne več; ampak o tem je molčal. Diskoteka je bila polna vojakov, razpuščene, neobrite in zaudarjajoče horde, bolje rečeno, in ko sta se s Safetom, prijateljem, v smrdljivih sanitarijah znašla v obroču razjarjenih in užaljenih civilistov, ki so se ohole in razpuščene vojske v skoraj mesecu dni naveličali, je vedel, da bo padalo. Safet ni čakal na njihovo prvo potezo, temveč je enega s tako močjo pribil v zid, da se je sesedel, potem pa sta zbežala ven.