Tudi častniki, ki bi pravzaprav morali vzpostaviti red, popisati orožje in ga potem varno razdeliti, so se predali evforiji. Kot otroci so segali po zabojih, jih neprevidno odpirali, tacali po na tleh ležečih tankovskih minah, ki niso zanimale nikogar, in si s cigaretami v ustih ogledovali posebno zanimive kose, na katerih je bilo po pravilu napisano, naj se mu z ognjem ne približujejo. Veselje je bilo nepopisno, po vasi se je razlegal smeh, razigrano vpitje, celo pesem se je oglasila; zapeli so tisti, ki so si orožje že priborili.