Koloni so se bližali kot tri karikature; Zdenc v premajhni uniformi in iz hlač štrlečo srajco, brez kape, Jože s predpotopno puško M‐48, ki jo je grozeče stiskal pred sabo in s katero ne bi prestrašil niti otroka, za njima s klobukom tesno potisnjenim na potno teme in veselo rdečega dolenjskega obraza capljajoči kmet, ki si je iz kdo ve kakšnega razloga mel dlani. Od vojaka, ki je še vedno zavzeto vihral belo zastavo, znamenje vdaje, so bili oddaljeni še morda kakih trideset metrov, ko jih je opazil. Zabuljil se je v njih kot zamorec v sneg, ki mu prvič v življenju v Afriki zamete kočo; nehal je vihrati z zastavo in je le buljil v njih.