Zdenc ga je komaj dohajal; za njunima hrbtoma pa se je skrival kmet, ki je prav tako želel sodelovati pri zajetju tako velike sovražnikove enote. Madona, še borčevsko penzijo mi bodo morebiti na stara leta priznali, je nenadoma pomislil in si pomel žuljave dlani... Koloni so se bližali kot tri karikature; Zdenc v premajhni uniformi in iz hlač štrlečo srajco, brez kape, Jože s predpotopno puško M‐48, ki jo je grozeče stiskal pred sabo in s katero ne bi prestrašil niti otroka, za njima s klobukom tesno potisnjenim na potno teme in veselo rdečega dolenjskega obraza capljajoči kmet, ki si je iz kdo ve kakšnega razloga mel dlani.