Vojaki so bili lačni, umazani, prestrašeni, naveličani; vdali bi se, pa jim niso pustili... Kapetan, ki je že na Medvedjeku izgubil oko in je bil le za silo obvezan, jim je z zanosom povedal, da se rajši ubije, kot bi se predal Janševim banditom, ki rušijo skupno državo, v kateri so tako lepo živeli v slogi in miru; iz histerije in malodušja je skakal v sovraštvo iz minute v minuto... Vojaki so nenadoma začeli vpiti in že čez nekaj sekund pred poveljnika privedli dva ujeta teritorialca.