Nejeverno je strmel v ekran; poročnik, ki jim je najmanj desetkrat v eni minuti povedal, da predaje ni, in ki mu je v neformalnem razgovoru dal koristen napotek, naj malo poruši Gorico, če mu bo šlo za nohte, je v mikrofon ponosno razlagal, da se je skupaj z vojaki raje predal, kot pa da bi dvignil orožje nad ljubljeni slovenski narod... Zmedeno je odkimaval z glavo in že hotel poklicati koga od teritorialcev in mu povedati vse o častniku, ko si je premislil. Vsak si po svoje rešuje kožo, poročnik pa bo na koncu vseeno živel v Gorici - zakaj bi mu zaradi verbalnih napak, porojenih v nenormalnih pogojih, povsem zjebal življenje?