Zmrazilo ga je. Naslednjih nekaj sto metrov se je zavzeto prepričeval, da je policija dovolj močna, moralo pa so mu, še sam ni vedel zakaj, dvigale slovenske pesmi, ki jih je po cele dneve poslušal prek radijske postaje. Cesta ni bila osvetljena, a se je tudi po temi znašel; želel je priti do družinskih prijateljev v Solkanu, morda tri kilometre proč, kjer bi lahko poklical domov, da ga pride oče iskat, v Novem mestu pa bi se takoj javil v teritorialno obrambo - ta zadnji sklep je postavil kot nekako zaobljubo, molitev, če se mu uspe rešiti...