Z zanimanjem, a brez privoščljivosti je opazoval izraz na njegovem obrazu; ranjenec, ki se je za hip predal upanju, da so zmagali ali kaj, se je pogreznil vase in ni hotel več govoriti. Kumer ga je vprašal, ali kaj potrebuje, ali mu kaj prinese, ker pa ni bilo nikakršnega odziva - trmasto je zrl proč, skozi okno - je odšel. Pri medicinskih sestrah, željnih novic, kot so jih bili vsi tistih dni, je spil kavo, blestel v vlogi junaka, malo poflirtal in se vrnil v četo ravno na kosilo.