Avbar je bil na smrt utrujen - povedal mu je, da že tri dni in tri noči ni spal in da možnosti za spanec tudi v bodoče niso rožnate, kajti na Medvedjeku jim slabo kaže, da se bo pa zanj zagotovo zavzel. S pestmi si je mencal od nespanja rdeče oči, da se mu je skoraj smilil, a vseeno niti za centimeter ni zaostajal za njim, ko je hitel v pisarno in ga je izpustil šele, ko je štabnemu častniku ukazal, da ga mora rekrutirati. Skakal je do stropa, potem pa izprosil vpis še za prijatelja, ki ga je rešilo le to, da je bil medicinski tehnik - te so jemali brez omejitev, kar mu je povedalo, da vse skupaj ne bo povsem nedolžno.