Ura se je bližala kosilu, sonce je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka so prihajale vsake pol ure, onadva pa sta z najmanj petdesetimi prostovoljci nestrpno čakala pred zgradbo na kakega častnika, ki bi ju želel poslušati in jima pomagati; vsi so le nekam hiteli, nihče se ni hotel zaustaviti. Šime je odvrgel čik in brez zanimanja spremljal njegov let. Z živci je bil povsem na tleh, ko je med njih stopil častnik in so se vsi v hipu zbrali okoli njega.