Še isti dan sta poskusila na policiji, ki je svojo oborožitev tudi že razdelila in prostovoljcev ni sprejemala, so ju pa seveda dali na seznam. Po neprespani noči - Križo je, normalno, prenočil pri prijatelju, sta se že navsezgodaj odpeljala pred občinski štab, v upanju, da se bo le kaj našlo zanju. Ura se je bližala kosilu, sonce je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka so prihajale vsake pol ure, onadva pa sta z najmanj petdesetimi prostovoljci nestrpno čakala pred zgradbo na kakega častnika, ki bi ju želel poslušati in jima pomagati; vsi so le nekam hiteli, nihče se ni hotel zaustaviti.