Bojna pripravljenost je ostajala, incidenti so si sledili drug za drugim, še nekajkrat so vpoklicali rezerviste, najbolj množično v petek, 10. maja, ko naj bi na čelu jugoslovanskega predsedstva Hrvat zamenjal Srba. Šlo je za največjo mobilizacijo po letu 1956, ko so Rusi okupirali Madžarsko in pritisnili tudi na jugoslovanske meje, šlo pa je tudi za najbolj neorganiziran, zmeden in površen vpoklic, saj so se nesreče zaradi nediscipline, pomanjkanja kadra in pijanosti vrstile po vseh vojašnicah širom države. Ampak Čohu je potem, ko je ugotovil, da lahko preživi tudi brez informativnega tiska in zasledovanja dnevnopolitičnega dogajanja, postalo lepo.