Obraz se mu je v nečloveškem naporu skremžil v nerazpoznavno spako in ko je dosegel prva drevesa, so mu noge skoraj povsem odpovedale, da je padel na obraz. Ne smejo me dobiti, je pomislil panično in se ponovno skobacal na noge; kljuvajoče in neprijetne bolečine je zavračal kot nekakšno nenaravno in nezaželjeno stanje, ki nikakor ni prišlo ob pravem času. Dirjal je za življenje, ampak bolečin ni več mogel ignorirati niti z zavestno voljo, čeprav se je na vso moč trudil, da si jih izbije iz glave.