Obraz je imel oblit z znojem, v prsih mu je srce butalo vse hitreje, neznosneje, boleče. Pomislil je, ali bi se za hip ustavil, se nadihal zraka, pustil, da se srce pomiri, vendar ga je veter, šušteč skozi krošnje, spravljal v panični strah. Ni se zaustavil, z nezmanjšano hitrostjo, porojeno iz obupne groze, je drvel dalje, ne meneč se za veje, ki so ga bile po obrazu in podrast, ki mu je ustavljala korak.