Polagoma mu je začela pohajati sapa, dihal je čedalje težje, kratko in odsekano; v pljučih mu je piskajoče hroplo, da je začel preklinjati bolečino, cigarete in kondicijo, s katero je bil na psu. Obraz je imel oblit z znojem, v prsih mu je srce butalo vse hitreje, neznosneje, boleče. Pomislil je, ali bi se za hip ustavil, se nadihal zraka, pustil, da se srce pomiri, vendar ga je veter, šušteč skozi krošnje, spravljal v panični strah.