Tekel je in tekel, naravnost naprej, globoko sklonjen v smeri gibanja, kot bi premagoval velik zračni upor. Polagoma mu je začela pohajati sapa, dihal je čedalje težje, kratko in odsekano; v pljučih mu je piskajoče hroplo, da je začel preklinjati bolečino, cigarete in kondicijo, s katero je bil na psu. Obraz je imel oblit z znojem, v prsih mu je srce butalo vse hitreje, neznosneje, boleče.