Matej je vstal, vzravnal se je; s hrbta se mu je vsulo vse mogoče, od zemlje, trave, manjših vej, listja, do kamenčkov in kamnov. Stisnil je pesti in razgalil stisnjene, zoprno škripajoče zobe kot popadljiv pes. Videlo se mu je, da bi rad zakričal, a je le požrl slino in zadušil glas.