Z desnico je ranjenca tako močno stisnil za mišico, da so ga zaboleli prsti, ranjenec pa niti pisnil ni. »Zatvaraj poklopce!« Glas je v hrup zasekal kot puškin strel v gluho noč in besede so se mu zarezale v male možgane; počutil se je kot krava v gorečem hlevu, priklenjena z debelo verigo, ki nenadoma spozna, da je veriga močnejša od njenega strahu, groze, da bo živa zgorela... Težki pokrovi oklepnikov so se začeli drug za drugim, kot domine, hrupno zapirati in ta zvok ga je nekako razrešil, razbil magijo, ki ga je zaledenela v času.