Mateju se je od strahu mešalo, pa se vseeno ni mogel premakniti. Z desnico je ranjenca tako močno stisnil za mišico, da so ga zaboleli prsti, ranjenec pa niti pisnil ni. »Zatvaraj poklopce!« Glas je v hrup zasekal kot puškin strel v gluho noč in besede so se mu zarezale v male možgane; počutil se je kot krava v gorečem hlevu, priklenjena z debelo verigo, ki nenadoma spozna, da je veriga močnejša od njenega strahu, groze, da bo živa zgorela...