Racu je bilo v hipu žal dejanja in ob pogledu na hlipajočega hudiča so se tudi njemu orosile oči, toda nekako ni našel besedice opravičila. Nekaj mučnih trenutkov je stal nad njim, nekako vzvišeno in nadmočno, ter iskal pravilne besede, potem pa zmignil z rameni in se odpravil proč. Ostali skrivajoči so le nemo zrli za njimi in verjetno sploh niso dojeli, kaj se je zgodilo.