Razširil je prsni koš in si do zadnjega prostorčka napolnil pljuča; z okusom pa zažganem zraku... Prijatelj poleg njega, ki je ves čas streljal na oklepnike kot za stavo, je zatulil, spustil puško in se pognal v beg. Še pred minuto se je na njegovem obrazu zrcalil ne pogum, marveč prepričanost, da si drzne jemati tuja in žrtvovati svoje življenje, potem pa je nenadoma prebledel kot mesečnik, ki se zbudi iz sna in osuplo spozna, da je na slemenu večnadstropne hiše in si ne zna pomagati dol.