Kot avtomat je povlekel zaklep, da je kovinsko zadonelo in sploh ni razmišljal, ali ima puško napolnjeno; vedel je. Preden je sploh vedel, preden se je v njegovih možganih oblikovala želja, da se premakne, preden je vedel, da se bo boril, je že spet ležal na trebuhu s puško ob rami in pošiljal posamezne strele v dolino. Streljal je kot stroj, brez misli, samodejno, in se prav tako samodejno spet zavalil v zavetje, ko so se cevi obrnile proti njemu.