Bilo je že pozno ali zgodaj, kakor se vzame, ko so se boječe, tiho odprla vrata; vstopila sta dva vojaka, Srba. »Sad čemo da se udarimo,« je dejal prvi privoščljivo, z zlobnim nasmeškom in takoj odšel, drugi pa je mencal med vrati. »Prav, se pa bomo!« je zavpil slovenski vojak za odhajajočim, vendar prav nič prepričljivo; vojaku med vrati je postalo malodane nerodno - zardel je.