Življenje v vojašnici se je počasi, skorajda neopazno začelo spreminjati v življenje v zaporu. Postopoma so višali stopnjo bojne pripravljenosti, jih nenehno urili v pehotnih bojnih veščinah, jih še bolj intenzivno pripravljali na preplah in v dobrem mesecu dni so pozabili, da so sploh kdaj imeli kaj prostega časa. Starša sta ga večkrat obiskala, vendar že aprila ni več smel zapustiti vojašnice, o izhodu z nočitvijo ali dopustu doma, pa je lahko le sanjal.