Ko se je odločil, da bo pomagal ranjenemu, se je bojazen umaknila, potuhnila, se morda le modificirala v bes, ki ga je pognal pokonci, potem ga je obšla le neznosna utrujenost in naveličanost, da mu za nobeno stvar ni bilo več mar, ko se je potuhnil v deštvo, zdaj, ko pa bi moral ukrepati, se umakniti, rešiti, pa ga je bojazen dohitela, ujela in se ga polastila. Ležala je vštric njega in ga silila, da je nemo odpiral ustnice, kot bi žebral tiho molitev. Izkušnja s sršeni mu je pomagala, da je vedel, kako nikoli ni tako slabo, kakor ti nariše domišljija.