Nehote se je spomnil na dogodek iz davnega otroštva in naj se je še tako trudil, da bi ga zavestno odgnal, ga je kar odneslo nazaj, nazaj v preteklost, ko ni nihče streljal nanj, ko ni bilo potrebno vleči ranjencev iz nemogočih položajev. Otroci, bilo jih je kar nekaj, so se najraje igrali ob potoku; poznali so prav vsak kotiček in seveda so vedeli tudi za sršenje gnezdo, ki se je nahajalo v votlem drevesu, nagnjenim nad umazano in kalno vodo. Privlačil jih je kot magnet in kljub neštetim bolečim, celo nevarnim pikom majhnih žuželk so se venomer znova vračali k temu drevesu, dokler nekdo ni prinesel steklenice z bencinom in vžigalice.